2010/11

BARJE

Barje je poseben tip mokrišča za katerega je značilno stalno ali občasno zastajanje vode. Porasla so z vodoljubnimi in vlagoljubnimi rastlinami, iz katerih nastaja šota. Šota nastaja iz odmrlih rastlinskih delov, predvsem šotnih mahov, ki zaradi pomanjkanja zraka ne razpadejo v humus, ampak se v procesu pooglenitve spremenijo v šoto. Barje nastane v hladnih, vlažnih področjih, ko se jezera počasi polnijo. Ko se jezerske usedline nabirajo okoli vodnih rastlin, nastaja ob robu jezera močvirje, na katerem se naselijo drevesa, na primer vrba ali jelša, toda drevesa kmalu zamenja šotni mah, na robovih poplavljenega jezera pa plavajoče preproge šaša, ki se počasi spreminja v šoto. Vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Barje

LJUBLJANSKO BARJE

Ljubljansko Barje je več kot 200m globoka poznopliocenska udornina, ki je nastala pred dvema milijonoma let na stičišču alpskega in dinarskega sveta. Ljubljansko barje včasih imenujejo tudi Ljubljansko močvirje ali pa Mah, po mahovih, ki rastejo na tem območju. Kotlina v kateri leži, je nastala s tektonskim ugrezanjem, sedimenti, ki so se nabrali pa ponekod presegajo debelino 100 metrov. Na triasne dolomite osamelcev so narinjene tudi karbonske kamnine. Na južnem robu Barja izvira iz več kraških izvirov reka Ljubljanica, ki ne prinaša velikih količin naplavin, zato pa so nekraški pritoki, predvsem Iška na jugovzhodu in Gradaščica na severu, nasuli obširne vršaje, tako da je površje Barja najnižje v sredini in se polagoma dviguje proti robovom. Ljubljanica je v barjanske naplavine vrezala več metrov globoko strugo, vendar ima na svojem 20 km dolgem toku izredno malo padca, kar povzroča stalne poplave. Sedanje Barje je po koncu zadnje ledene dobe prekrivala obsežno, plitvo jezero, ki se je zamočvirilo. Rimljani so izkopali umetno strugo Ljubljanice, kar dokazuje sedanji tok reke. Do 19. stoletja, ko so se začela na Barju obsežna melioracijska dela, je močno narasla plast šote, ki pa so jo v zadnjih desetletjih porezali za kurjavo in potrebe vrtičkarstva. Ostanki visokega barja so le še v okolici Bevk (Goričica in Kostanjevica). Vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Ljubljansko_barje

RASTLINSTVO IN ŽIVALSTVO

Barjanski habitati so ključnega pomena za ohranitev nekaterih rastlinskih in živalskih vrst, ki sodijo na rdeče sezname ogroženih vrst v Evropi. V ribnikih živi tudi veliko rastlinskih in živalskih vrst. Ornitologi so jih doslej našteli 130. V ribnikih živi 13 vrst rib, od tega 9 avtohtonih. Dve ogroženi vrsti sta ščuka in linj. Veliko je tudi dvoživk, npr. zelena žaba, zelena rega, navadna krastača, hribski urh, pupek… Najdemo tudi zavarovano vrsto raka jelševca. Pomembno pa je tudi gnezdišče ptic. Ribnike obdaja trstičje, rogozdje, sitec in črno jelševje. Od vodnih rastlin pa prevladujeta lokvan in vodna dresen. Ena od zanimivih živali, ki živijo v ribnikih Drage pa je tudi vidra. V preteklosti je bila ogrožena zaradi lova, danes pa zaradi onesnaževanja in uničevanja življenskega prostora. Je nočna žival, ki jo lahko srečamo ob mraku ali svitu. Odlično se znajde v vodi, saj je dobra plavalka. Vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Ljubljansko_barje

ARHEOLOŠKE NAJDBE

Na Ljubljanskem barju najdemo ostanke kultur, ki so ta prostor naseljevala skozi tisočletja. Aprila leta 2002 so arheologi našli ostanke več od 5100 do 5350 starega lesenega dvokolesnika. To je do sedaj najstarejše najdeno kolo v Evropi in svetu. Med pomembnejše najdbe sodijo tudi lesene pasti s kovinskim ogrodjem, lončene posode, orožje in pa ostanki rimske tovorne ladje s plitkim dnom, ki je omogočala plutje po plitkih vodah, kot je npr. Ljubljanica.

MOSTIŠČA

V obdobju holocena je območje Ljubljanskega barja prekrivalo plitvo jezero. V poplavnih ravnicah okoli jezera so si prvi poljedelci, ki jim pravimo koliščarji postavili naselbine. Na Ljubljanskem barju najdemo ostanke kultur, ki so ta prostor naseljevala skozi tisočletja. Arheologi so na tem območju našli tudi do sedaj najstarejše najdeno kolo v Evropi, staro več ko 5000 let. Najizvirnejše iznajdbe koliščarjev so drevaki in žgane in okrašene glinene posode. Omembe vredno pa je tudi dejstvo, da je bilo v času mostiščarjev na Ljubljanskem barju tropsko podnebje. Vir: http://http://www.ljubljanskobarje.si

ŽIVLJENJE NA BARJU

Včasih so ljudje, ki so živeli na Barju, živeli v večji povezanosti z naravo. Šotni mahovi počasi razpadajo in se spreminjajo v šoto, so odličen vir energije. Šoto (omrli delci živali in rastlin - zmes med humusom in premogom) so kopali, razrezali na kose, posušili nato pa uporabili namesto drv za kurjavo. Kopati so morali približno 1m globoko. Ker pa so ljudje potrebovali obdelovalne površine, so zemljo začeli uporabljati za kmetijstvo. Vendar pa se zemlja na Barju ni izkazala za preveč rodovitno. Od vseh kultur, ki so jih poskušali gojiti, na Barju uspeva le koruza. Poleg tega pa je bilo Barje včasih močvirje. Da so si pridobili obdelovalne površine, so ga morali izsušiti. To so storili s kopanjem jarkov v katere je odtekala voda, kar pa je povzročilo spreminjanje videza pokrajine. Ker danes jarkov ne kopljejo več, prihaja do poplav. Naselja na Barju so bila včasih majhna in le na njegovem obrobju, zdaj pa segajo že zelo daleč v notranjost.